PISMO UREDNIŠTVU PRIMORSKEGA DNEVNIKA, OBJAVLJENO V SOBOTO 8. MAJA 2010

Z največjo pozornostjo sledim raznim pobudam, medijskim odzivom in mestoma zelo zaostrenim zapisom, ki se v raznih oblikah (pisma uredništvu, odprte tribune, razne stalne rubrike, okrogle mize) v zadnjem obdobju vse bolj pogosto pojavljajo na straneh časopisa. Tu pa tam pridejo na dan tudi zelo neposredna osebna obračunavanja, ki se, to je zanimivo, v glavnem odvijajo kar počez med političnimi zavezniki. Je to početje zdravo?

Pred dnevi se je prijatelj Igor Dolenc dotaknil tudi moje osebe in s prstom pokazal na »priviligiran oz. eksluziven odnos«, ki naj bi ga imel predsednik FJk Tondo v odnosu do mene. Ker so očitno moje pobude, to ni prvič, predmet različnih ocen, bi rad bralcem ponudil nekaj pojasnil. Tudi zato, ker se bo nestrpnost po vsej verjetnosti dvigala sorazmerno z bližanjem prihodnjih upravnih volitev na Tržaškem in Goriškem.

Vse od svoje izvolitve v deželni svet FJk sem se trdno obvezal, da bom mandat, ki so mi ga zaupali volivci, izvrševal za vsako ceno in prvenstveno v korist slovenske narodne skupnosti. Ta je, če hočemo, moj edini gospodar ali vsaj edini, ki ga priznavam. Predsednika Tonda in njegove koalicije nisem izbral jaz, temveč večina naših sodržavljanov. To spada v najbolj kruto plat demokracije, ki včasih dopušča, da prevladajo izbire, ki so različne od naših.

V odnosu do desno-sredinske koalicije, ki vodi Deželo, sedim v opozicijskih klopeh in to potrjujejo tudi vse moje več ali manj prepričane glasovalne izbire in institucionalne pobude v deželnem svetu.

Predsednika Tonda in njegove odbornike, ne glede na njihovo specifično politično pripadnost, svobodno nagovarjam kot pripadnik slovenske narodne skupnosti (kdo je kdaj rekel, da sem edini?) in hkrati kot poznavalec določenih problemov na teritoriju. Moj interes je, da v prvi osebi iščem stik z izvršno oblastjo. Iščem stik pa zato, da vlado opozorim na težave, ki jih ne pozna, da oblasti razložim naš zorni kot in naša stališča, ki so ji večkrat nerazumljiva. Nobene dodatne legitimacije ne rabim, da to delam. Potrebujem le sogovornika, ki me posluša. Da se to zgodi, pa naj bo to predsednika Dežele ali kogarkoli drugega, moram le prepričati, da so moji argumenti zanimivi in konkretni. Predstavnike deželne vlade spodbujam, da se soočajo z našimi vprašanji, ki jih običajno poznajo le približno, površno. Gre običajno za akutna vprašanja, vezana na razvoj kmetijstva in obrtništva na ozemlju, ki je podvrženo nemogočim in mestoma nepremostljivim omejitvam. Opozarjam na krivice in udarce, ki jih tudi na drugih področjih (šolstvo, kultura, socialno skrbstvo, mladi) doživljamo kot Slovenci. V času mrtvila v odnosih med Ljubljano in našo Deželo sem skušal skromno prispevati k pletenju stikov, ki so, po mojem mnenju, obrodili pozitivne sadove in s tem v svojem malem skušam uresničevati vlogo povezovalnega člena, s katero si prevečkrat le polnimo usta.

Podobno logiko dela razvijam tudi v »notranji politiki«, se pravi v delu znotraj naše skupnosti. V teh dveh letih sem bil pobudnik nekaterih priložnosti za soočanja med slovenskimi izvoljenimi javnimi upravitelji, ki so bila odprta vsem in to ne glede na posameznikove strankarske pripadnosti. Odziv ni bil vedno na nivoju pričakovanj, a se ne vdajam malodušju. Sem se pa odločil in na tem bom vztrajal, da svojih pobud ne omejujem s strankarskimi ograjami. Nekateri to razumejo, drugi manj ali pa to vizijo odločno odklanjajo. V dveh letih sem prevozil po dolgem in počez vso deželo in slika naše stvarnosti, ki se mi zarisuje, ne odgovarja tisti, ki si jo večkrat zamišljamo.

Zavedam se, da vse to marsikoga moti. Zato je potrebno, da se vedno najde kdo, ki tega Gabrovca prikazuje kot prodanega enkrat ta belim, drugič ligašem, tretjič Tondu, kdaj pa kdaj sem tudi skagezejevski infiltriranec in še bi lahko našteval. Motim, ker je moj pristop edini element novosti v naši dobesedno fosilizirani stvarnosti in je kot tak pred dvema letoma trčil v dotedanjo, po svoje pomirjevalno logiko blokovske delitve manjšine. Kako naj drugače razumem dnevne apele k povezovanju ob istočasnem rafalnem streljanju na sogovornika? Kakšno enotnost naj gradimo na stalnem vzajemnem delegitimiranju ali tudi blatenju vsakogar, ki izraža malenkostno različno mnenje, ki se sklicuje na različne potrebe, ki evidentira druge prioritete? Ker to se danes dogaja!

Kako na vse to gledajo ljudje? Kako mladi? Da se omejim na svojo vlogo: si od izvoljenega deželnega poslanca pričakujejo, da mirno sede v svoj še kar udoben stolček in do zaključka mandata blaženo molze obče poznane bonitete (ne gre samo za denar)? Je moja vloga, da s prstom teatralno in demagoško kažem na pomanjkljivosti vladajoče politične opcije in tu pa tam objavljam ogorčene izjave, ki naj narod opozarjajo, da sem še živ in čakam na boljše čase? Ali ni bolj koristno, da iščem tudi možne rešitve, da dajem pobude tudi za ceno, da tvegam napake?

Mislim, da je moja dolžnost, da sem koristen ali da se vsaj trudim v to smer. Moja vloga je, da se seznanjam s težavami, da poslušam in hkrati dajem glas skupnosti, ki me je izrazila. Neposredni odzivi ljudi na teritoriju me hrabrijo. In moja vest je vedno čista.

Igor Gabrovec