Na nastanek Demokratske stranke sem od vsega začetka gledal z velikim zanimanjem. Šlo je za ambiciozen in hkrati pogumen načrt, ki naj bi v italijanski družbi privedel do premostitve določenih delitev iz časa hladne vojne in s tem ponudil italijanski družbi primer trdne in volilno konsistentne politične stranke. Cilj, ki so si ga bili postavili njeni utemeljitelji, je bil ustanovitev moderne vsedržavne reformistične stranke, ki naj bi se zgledovala pri modelu ameriških Demokratov in z različnimi odtenki tudi po britanskih Laburistih in nemških socialdemokratih. V času prvih primarnih volitev leta 2007 sem bil podprl takratnega najmlajšega kandidata za vsedržavnega tajnika Enrica Letto (naposled je zmagal Veltroni...) in na deželnem nivoju njegovega sodelavca Francesca Russa (naposled je zmagal Zvech...), saj sem verjel, da bosta dve mladi in izobraženi, hkrati pa tudi politično že dokaj izkušeni osebi najboljša popotnica novemu italijanskemu političnemu subjektu.

 

Kmalu je prišla prva hladna prha, ko so se vidni zastopniki nove stranke (poslanec Violante in drugi) v parlamentarni komisiji za ustavna vprašanja opredelili proti novemu deželnemu statutu FJK, ki je vnašal pomembne novosti na področju poudarjanja večjezičnosti in tudi upravne avtonomije. Skoraj sočasno se je poslanec Maran zaganjal proti ravnokar odobrenemu deželnemu zakonu za Furlane. Odgovoril sem z odprtim pismom vodstvu stranke (na katero ni bilo nikdar odgovora...) in z zamrznitvijo svoje izvolitve v začasno pokrajinsko skupščino in občinsko vodstvo Demokratske stranke. Bilo je novembra 2007. Otoplitve ni bilo več. Pravzaprav so se razlogi za skepso iz leta v leto še utrjevali.

Medtem sem bil spomladi 2008 izvoljen za deželnega svetnika na listi Slovenske skupnosti, ki je na osnovi novega deželnega volilnega zakona sklenila volilno-politični dogovor z Demokratsko stranko. Sporazum, na osnovi katerega sedim v 17-članski deželni svetniški skupini DS, ki jo vodi Gianfranco Moretton, se žal ni razvil po nakazanih smernicah. Odnosi med vodstvoma SSk in DS so bolj sporadičnega značaja. Tudi poskus, da bi za utrditev sodelovanja med obema strankama omogočili načelo dvojnih izkaznic SSk-DS se ni obnesel in mene osebno stal medijsko gonjo sredi lanskega poletja.

 

Dejstvo je, da se, razen redkih primerov, pot upravno-političnega sodelovanja ni razvila v pravo smer. Odgovornosti niso vedno jasno razpoznavne. Navedel pa bom le nekaj elementov. Slovenska skupnost je pred lanskimi občinskimi volitvami pravočasno ponudila preizkušena modela skupnega upravljanja občin Repentabor in Dolina kot možno pot za vse narodno mešane oz. dvojezične občine. To se ni uresničilo. Leve komponente v Sovodnjah, Doberdobu in v Zgoniku so odklonile vsako možnost volilne povezave ali vsaj dogovora. Za to odločitvijo so stali vidni (k sreči ne vsi, a bili so odločilni) predstavniki snujoče se slovenske koordinacije DS. Tako so bile liste in županski kandidati SSk skoraj povsod antagonisti Demokratske stranke oz. njenih kandidatov. Zato danes tako ali drugače skupaj upravljamo le občine Repentabor, Dolino in Milje ter Pokrajini Gorica in Trst. Skupne opozicijske klopi delimo v deželnem svetu in v tržaškem, devinsko-nabrežinskem ter goriškem občinskem svetu. Zaradi navedenega stanja je naposled padla v vodo tudi zamisel o skupnem upravljanju v Števerjanu. Stranka in volivci SSk so v številnih priložnostih podprli kandidate DS, nenazadnje pri izvolitvi parlamentarcev. Kaj pa obratno?

 

V nekaj letih je DS na vsedržavnem nivoju od volitev do volitev postopno a nezadržno izgubila kar nekaj milijonov glasov in z njimi velik del javnih uprav, ki jih je tako osvojila desna sredina. Neuspehi so še poglobili pubertetno krizo stranke, ki se ni dovolj jasno profilirala in v kateri se očitno nista nikdar spojili dve glavni duši, se pravi sredinsko-katoliška in levičarsko-laična. Spori in zaostrovanja so na dnevnem redu in občutek je, da se celo stopnjujejo. Naša deželna stvarnost ni izjema. Naj navedem močna trenja zlasti v odnosih med strankino deželno svetniško skupino in deželno tajnico, ki je bila še lani izvoljena s prečno podporo že omenjenih različnih političnih duš.

 

Rekli boste, da se nas vse to ne tiče. Pa se nas. Zgodovina zadnjih 35 let nas to uči. Samostojna in izrazito narodno profilirana lokalna stranka, kakršna je Slovenska skupnost, nujno vedno potrebuje trdna in jasna partnerstva s strankami širšega teritorialnega dometa. Potrebujemo resne politične partnerje, da se z njimi dnevno soočamo glede potreb in prioritet naše skupnosti in teritorija, ki nam je domač. Potrebujemo zavezništva in podpore, da uresničimo cilje, ki so koristni skupnosti in prostoru, kjer živimo. Prav tako je pomembno, da imamo tudi v Rimu glasnike in zagovornike naših pogledov. To, da se DS rahlja na vseh nivojih, pomeni, da je tudi naša naveza pod vprašajem.

Kot stranka in kot javni upravitelji, ki smo bili izvoljeni na njenih listah, pozorno in z nemajhno zaskrbljenostjo sledimo razvoju dogodkov v pričakovanju in upanju, da bo Demokratska stranka vendarle zedinila svoje najboljše sile in našla svojo pot, utrdila svojo začetno široko identiteto (najbolj kritični so danes številni vidni predstavniki nekdanje Marjetice in Ljudske stranke, ki se v novih razmerah čutijo zapostavljene) in s tem vzpostavila dragoceno vlogo v italijanski družbi, kjer smo tudi mi doma.

 

Razpad Demokratske stranke bi privedel do nemajhnega kaosa v vsej levi sredini. Že res, da tudi na desni ni vse idilično – a tam je gospodar, ki po potrebi krepko udari po mizi. Ko bi prišlo danes ponovno do razcepitve največje stranke leve sredine, bi to privedlo do novih premikov tudi na italijanski politični sredini, kjer se ta trenutek gnete kar nekaj več ali manj zaznavnih političnih subjektov. Vse to bi posledično tudi nas prisililo v odpiranje novih političnih omizij na osnovi spreminjajoče se splošne politične slike.

Za enkrat pa bodimo optimisti in prepričano navijajmo, da se kljub »trpkemu sosedstvu« (izraz je izposojen) v Demokratski stranki vendarle uveljavi nov politični kader, ki bo sposoben za upravljanje sila zapletene realnosti in bo ponovno dobil pot do italijanskih volivcev, ki so se razočarano oddaljili. Bližajoče se prihodnje upravne volitve (spomladi 2011) pa nam ne dajejo veliko časa.